POZOR SPONTANOST! VSTOP NA LASTNO ODGOVORNOST

POZOR SPONTANOST! VSTOP NA LASTNO ODGOVORNOST

Bilo je megleno jutro, sredi delovnega tedna. Sedela sem pred računalnikom, srkala kavo in nedisciplinirano brskala po spletu,  ter ignorirala delo, ki je  nepotrpežljivo čakalo, in roke, ki so me preganjali.

»Uaaau, tole zgleda pa noro«, me je  zadelo, ko  me je po »naključju« našel  prispevek o Shakti dancu.  Brez nadaljnjega raziskovanja, sem pisala sporočilo Ani, učiteljici Shaktija, ali tudi kje na Štajerskem kdo uči to čudo. Razveselila sem se njenega odgovora, da  ima    Lidija v Velenju vadbe vsak teden.

Naslednji teden sem že sedela na tleh, v čudoviti dvorani, v hiši na robu gozda. Nežen Lidijin glas in neopisljivo lepa glasba, sta oblivali prostor in moje celice so srkale,  sestradane nečesa, kar pomirja in umirja moje telo in predvsem dušo.  Nihče me ni preganjal  in popravljal mojega  gibanja, ki se je nežno prilagajalo  dihanju in hkrati zlivalo s to čudovito  harmonično glasbo.  Odpihnilo je vse nesmiselne monologe in dialoge v moji glavi in nekje zadaj sem občutila prisotnost nečesa, za kar sem prej samo slutila da obstaja. Da obstaja ta stik. Ko se je moje telo  na tako zelo nežen  način pretegnilo, sem ga občutila čisto drugače kot prej. Zdaj sem lahko doumela modrost, da je tudi v nežnosti neizmerna moč. Kot bi skozi mene spet stekla energija, prebila neke stare zarjavele blokade,  da sem lahko začutila pulziranje vsake celice. Začutila sem stik, stik s svojim  telesom.. juhu!

Potem je bil na vrsti ples. Še malo prej nežna Lidija,  se je preobrazila v energično žensko. Zapeljala nas je v čisto druge vode... takšne živahne,  z brzicami. Vodila nas po njih kar nekaj časa in  užitkom sem ji  sledila. Naenkrat pa ... jez.  Zdaj vas bom spustila in sami nadaljujte, nas je spodbudila. Kot mama, ki ve, kaj zmorejo njeni otroci. Kaaaj? O ne!!! Pa ne, da se moram sama spustiti po jezu? Plesati svoj, čisto svoj spontani ples?  Ne, tega ne zmorem,  se je v meni oglasil  prestrašen in sramežljiv odrasel otrok, ki  pa je že v naslednjem trenutku ugotovil, da  pač ni mogoče splavati po bregu iz vode.  Skočila sem z jezu na glavo, odklopila razum in se prepustila toku spontanosti.  Bilo je odrešujoče.....

Ko sem se spet zavedela, sem ležala na podlogi, pokrita z odejo, in po licu so mi kot v potoku, tekle solze. Uh, tale skok se je srečno končal. Kar teci, teci bistri potok  in s sabo odnesi vse,  kar si naplavil iz globin.

Comments are closed.

Pridružite se nam kadarkoli v sezoni 2019/2020! KLIKNI urnik